Moja zgodba se je začela, ko sem bila stara šest let. V bistvu se je začela leta 1982, ko sem se rodila, ampak če preskočimo nekaj let naprej … pridemo do trenutka, ko sem pri 6 letih stopila v lokalni baletni studio in se zaljubila v ples.

Ta ljubezen je trajala skozi osnovno, srednjo šolo, študentska leta … Ples je bil moje ustvarjalno zatočišče, prostor za izražanje kreativnosti. Prinesel mi je ogromno pozitivnih stvari, med drugim nivo gibljivosti in fleksibilnosti, ki je drugače ne bi imela.

Ko sem se zaposlila in prenehala plesati, je postopoma prišlo vedno več sedenja. V službi. V avtu. In vedno manj gibanja.

Moje telo, ki je bilo nekoč navajeno plesati, se je začelo spreminjati. Gibljivost in fleksibilnost nista bili več takšni, kot sem ju poznala. In prvič sem zares občutila, kako zelo lahko NAČIN ŽIVLJENJA VPLIVA NA NAŠE TELO.

Potem sta v dveh letih prišli dve nosečnosti. Dve poporodni obdobji. Dva majhna otroka.

Čudovito obdobje, a kot ve vsaka mama, tudi fizično in psihično zahtevnejše.

Moje telo je potrebovalo pozornost. Jaz sem jo potrebovala.

Samo sprehodi niso bili več dovolj. Začela sem trenirati z utežmi, da bi ponovno pridobila moč.

In poskusila sem JOGO.

Sprememba v gibljivosti ni prišla zaradi enourne vadbe joge vsak dan.

Prišla je zaradi majhnih stvari, ki sem jih počela vsak dan — nekaj minut tukaj, nekaj trenutkov tam. 🧘‍♀️

In prav ti majhni trenutki so se sčasoma začeli seštevati.

Moje telo je postajalo bolj gibljivo, gibanje lažje, jaz pa sem začela razumeti, da za spremembo ne potrebujemo vedno več časa — potrebujemo način, ki se lahko vključi v naše vsakdanje življenje.

HITER SKOK NAPREJ … POLETJE 2020

Sredi globalne pandemije sem se z družino drugič preselila v tujino.

Poznala nisem nikogar, socialni stiki so bili omejeni, poleg tega smo se prvo leto odločili za šolanje na domu, dokler nismo našli primerne šole.

Bili so dnevi, ko sem imela občutek, da je vsega preveč.

A kljub temu sem si vedno vzela čas za gibanje.

Sprehod v naravi,

vadba z utežmi,

joga doma in občasno v studiu …

ZAČETI NEKAJ NOVEGA PRI 43 LETIH

V tem obdobju se je v meni začela pojavljati vse močnejša potreba, da naredim nekaj, kar bo samo moje.

Dolga leta sem bila predvsem mama, ki je ostajala doma, in žena, ki je podpirala svojo družino. Kot še marsikatera ženska sem se “izgubila” v materinstvu.

Na kratko … želja po učenju in poučevanju me je pripeljala do izobraževanja za učiteljico joge.

In iskreno – imela sem ogromno razlogov, zakaj tega ne bi naredila.

Ogromno dvomov.

Prestara sem.

Učiteljev joge je že toliko.

Obstajajo mlajši ljudje, ki so bolj gibljivi, bolj izkušeni in bolj spretni.

Kdo sem jaz, da začenjam zdaj?

Te misli so bile tam.

A sem vseeno naredila korak.

In morda je prav to ena najpomembnejših stvari, ki me jih je joga naučila:

“Ne čakaj, da se počutiš pripravljeno, dovolj samozavestno ali popolno, da začneš nekaj novega.”

Samo začni. Tam, kjer si.

Pri svojih letih.

Z izkušnjami, ki jih imaš ali nimaš.

Z vsemi svojimi dvomi in nepopolnostmi vred.

Zato želim ženskam pomagati začeti njihovo pot z jogo – ne glede na to, ali prvič stopate na blazino, se po več letih vračate k praksi ali pa iščete način, kako jogo vključiti v svoje resnično, vsakdanje življenje.

Če se sprašuješ, ali lahko začneš znova ali narediš prostor za nekaj, kar že nekaj časa tiho kliče po tvoji pozornosti … upam, da se mi pridružiš.

Tvoja prisotnost in čas, ki mi ga nameniš nista samoumevna.

Če želite ostati v stiku, je to pravi prostor za to. E-poštna sporočila pošiljam občasno – le takrat, ko imam kaj zares vrednega deliti, na primer novo ponudbo ali kaj, kar sem ustvarila. Enkrat mesečno delim tudi bolj oseben zapis z naslovom *Joga v vsakdanjem življenju*. Hvala, da ste tu!